Pisalo se je neko drugo leto, zgodnje poletje tistega leta. Življenje je prinašalo svoje preizkušnje, izzive in vedno bolj intenzivno pričakovalo velike odločitve. Ogromno časa sem “preživljala” v svoji glavi, v svojih mislih in se spopadala s svojimi dvomi. Prav zato je bil Krn zame hkrati fizično potovanje skozi prostor in čas ter globoko introspektivno potovanje vase. Vsak korak po teh najlepših poteh naših Julijcev se je zdel kot korak skozi plasti mene same — med strahovi, ki so me zadrževali, in tihimi spoznanji, ki so me počasi, a vztrajno vodili naprej.
Iz Lepene
Na pot sva se podala še v temi, ker je že vožnje do izhodišča kar precej. Da sploh ne omenjam slabosti, ki lahko sopotnika kaj hitro doleti na cesti čez Vršič. Pred Domom dr. Klementa Juga v Lepeni, kjer sva parkirala, se je že konkretno danilo. Midva pa sva zagrizla v breg po markirani poti (ki sta pravzaprav dve, zložnejša in strmejša) proti Krnskim jezerom. Ja, tudi mene je presenetilo, da ni samo eno.
Pot se dokaj neslikovito vzpenja skozi gozd in se po kakšni uri in pol ali dveh – odvisno od hitrosti hoje – pri tabli za merjenje višine snega končno odpre. Tu se začnejo tisti pravi gorski občutki, zaradi katerih pohodniki sploh hodimo v hribe. Od tu do Krnskega jezera sem, če se prav spomnim, kar poletela. Imenuje se tudi Veliko jezero, poleg tega najbolj znanega in obiskanega pa sta v sklopu Krnskih jezer še jezero v Lužnici in Dupeljsko jezero. A za ti dve nisva imela časa.
Veliko Krnsko jezero
Z eno besedo: magično. Biser Krnskega pogorja. Nekaj mora biti v teh vodah, nekaj, kar me je popolnoma prevzelo. Je največje slovensko visokogorsko jezero, ki počiva na približno 1.390 metrih nadmorske višine in je seveda ledeniškega nastanka. Mislim, da sem nekje zasledila podatek, da je poleg Triglava naša najbolj obiskana gorska destinacija. Njegove vode se raztezajo v mirni, podolgovati kotanji, dolgi okoli 390 metrov in široki približno 150 metrov, globina pa mestoma doseže tudi do 17 metrov. Kopanje je kakopak prepovedano, je pa toliko lepše opraviti daljši postanek z malico iz nahrbtnika na njegovih travnatih “plažah”. V bližini je sicer tudi dom pri Krnskih jezerih, ki pa sva ga zaobšla.
Drobnica, ki se je pasla tam okoli, nama je skoraj pojedla najino jedačo, naju pa je tako ali tako čakal še Krn, zato je bilo spet treba vzeti pot pod noge. Markirana pot vodi naprej po levi strani jezera ob vznožju melišča Malega Šmohorja in ponuja res fantastične razglede na jezero ter se nato dvigne proti planini na Polju.
Pravljično polje
Vsak del vzpona na Krn ponuja nova in povsem drugačna poglavja. Ko že misliš, da je vrhunec doživetja prečudovito, a dobro obiskano jezero, ki je ostalo nekje spodaj, se znajdeš na planini na Polju. Na prostrani ravnici, ki se razteza pred očmi, se skorajda sramežljivo izriše majhna lovska koča v objemu okoliških vrhov. Ah, tule bi pa lahko kar ostala in se odmaknila od teže svojega sveta tam … nekje, kjerkoli že je bil – v tistem trenutku neskončno daleč.
Ostanki na Krnski škrbini
In pot vodi dalje, po visokogorskih travah, pa tudi po neizprosnem kamnitem svetu, proti Krnski škrbini, naravnim sedlom med Krnom in Batognico na višini 2.058 m. Prav tu je bilo med prvo svetovno vojno prizorišče hudih bojev na Soški fronti. Dandanašnji je območje pomemben visokogorski muzej na prostem s številnimi ohranjenimi ostanki vojaške infrastrukture. In, če gledaš s pravimi očmi, pretresljiv opomnik na pretekle dogodke in močno svarilo, kam pripelje človek, ko pozabi na svojo človečnost.
Krn
S škrbine do vrha Krna ni več prav daleč, v desno čez travnata pobočja gore. Ako se ne zavleče megla (tistega dne se žal je), je ta del poti fantastično razgleden in enako seveda tudi vrh, ki kraljuje na 2.244 m. Naju je pričakal popoln nerazgled, precej pohodnikov, ki so verjetno prišli večinoma iz smeri Kuhinje, in dovolj sledi planinske živine, da sva vedela, kdo je bil tam pred nama. Na južnem pobočju, tik pod vrhom, se nahaja Gomiščkovo zavetišče, a sva tudi tega izpustila.
Na vrhu se, kot ponavadi, nisva zadrževala prav dolgo, vračala pa sva se po isti poti kot sva prišla. Ob jezeru sva si spet privoščila daljši in povsem zaslužen postanek. Sledil je hop v dolino, v avto in proti domačim krajem.
Namesto zaključka
Zanimivo mi je, kako se nekaterih gorskih poti spomnim bolj po delčkih in predvsem po notranjih dojemanjih lepote okoli sebe ter si šele potem, ko prebiram same opise poti, rečem: “Ah, točno, pot je šla tam tako-pa-tako”, a te na Krn se povsem živo spomnim. Je tudi res (in to povem malo bolj potihem, ker živim pod Kamniškimi Alpami), da Julijci name naredijo res močan vtis. Pa voda, jezera, tega je v Kamniških bolj malo. Nenavsezadnje pa takrat, ko z roko v roki hodiš s svojim burno delujočim notranjim svetom, zapisuješ več spominov, ker imajo tako močno čustveno noto.
Danes, ko so tisti dnevi groma daleč za mano, bi Krnsko jezero in Krn verjetno povsem drugače doživela. A ne bi pa nikoli spremenila odločitev, ki sem jih takrat sprejemala in kasneje izpeljala.
Hvala, Krnsko jezero in Krn!
