Nekje visoko v Kamniško-Savinjskih Alpah, med Robanovim kotom, dolino Savinje in Lučke Bele, stran od obleganih poti in planinskih “avtocest”, leži Dleskovška planota. Divja, tiha in veličastna. Prostrana na skoraj 20 kvadratnih kilometrih, delno poraščena z nežnimi macesni in ruševjem, se na približno 1.600 metrih nadmorske višine razpre v razgiban kraški svet. Konta za konto, vrtača za vrtačo, globoka brezna in vrhovi, ki te vabijo vedno malo višje in dlje.
Poleti jo prepredajo uhojena brezpotja in pastirske steze, pozimi pa postane raj za turne smučarje. A ne glede na letni čas ima eno skupno lastnost – občutek samotnosti, ki te ne osami, temveč napolni.
Jutro na planini Ravne
Najina krožna tura se je začela na planini Ravne, na jugovzhodnem robu planote. Tam stoji lepo vzdrževana koča, poleti pa travniki še vedno zaživijo z živino. Jutro je bilo jasno, sonce še mehko, zrak tisti pravi gorski – svež, a poletni.
Pogled se nama je odprl čez valovito planino proti bližnjemu Dleskovcu, po katerem je planota tudi dobila ime. Vse je bilo mirno. Tisti mir, ki ga ne zmoti niti korak.
Križevnik – prvi preizkus
Obetal se je vroč julijski dan, zato sva pohitela proti planini Polšak, kjer sva si v popolnem gorskem miru privoščila preprost hribovski zajtrk. Takšni trenutki imajo poseben okus – kruh, mortadela, sir, osvežilna voda in razgled, ki ga prav nič ne preglasi. Okrepčana sva se podala proti prvemu cilju – Križevniku (1910 m).
Gozdni del pod vrhom je zavarovan kot gozdni rezervat in prepuščen naravi. Brez gospodarjenja, brez posegov, brez paše. Divje, težje prehodno, pristno. Vzpon ni med najlažjimi in zna pošteno ogreti noge, še posebej v julijski vročini, a ko stopiš na vrh, se vse postavi na svoje mesto.
Razgled je tisti, ki te ustavi. Ojstrica se prepadno spušča v Robanov kot, desno se dvigajo osrednji Grintovci, Krofička, Strelovec, proti vzhodu Raduha. Pogled, ki te posrka vase. V tistem trenutku stojiš nad svetom – in hkrati povsem v njem.
Molička peč – pot skozi tišino
Pot naju je nato vodila naprej pod skoraj pravljičnimi Poljskimi devicami proti Molički peči (2028 m), severnemu stražarju planote. Spremljal naju je globok gorski mir. Tak, ki sega visoko do neba.
Zelenje je bilo v julijski svetlobi skoraj intenzivno, nebo modro, posejano z mehkimi oblaki. Med hojo sem razmišljala, kako mora biti tu jeseni, ko macesni zagorijo v zlatu. Ali pozimi, ko vse prekrije najčistejša belina.
Levo od poti sva zagledala Jamarski bivak, postavljen leta 2015 in namenjen izključno jamarjem – tih opomnik, da tod okoli obstaja še en, skrit svet.
Sonce je medtem postajalo neusmiljeno. Koraki so bili težji, senca redka. Ko sva končno stopila na Moličko peč, ta malo obiskan vrh, naju je pozdravil razgled proti najvišjim vrhovom Kamniško-Savinjskih Alp. Ojstrica je ponovno kraljevala s svojo mogočno steno, pod nama pa se je svet strmo zlival proti Robanovemu kotu.
Tam zgoraj se vedno znova zavem svoje majhnosti. In hkrati neskončnosti sveta. In tiste tihe hvaležnosti, da smem stati tu.
Ko vročina odloča namesto tebe
Julijska vročina je bila do takrat že neizprosna. Nekaj načrtovanih vrhov sva si zato pustila za hladnejše dni – planota si zasluži, da jo doživiš z veseljem, ne z izčrpanostjo.
Z malo orientacije sva vdela potko pod Dleskovcem, ki naju je počasi vodila nazaj proti izhodišču. Krožna pot je lepo zaokrožila najino doživetje in nama ponudila planoto še z drugih perspektiv – in vse skupaj se je sestavilo v čudovit julijski mozaik.
Mir, ki ga ne moreš kupiti
Dleskovška planota ni kraj za tiste, ki zbirajo vrhove kot trofeje. Je prostor za tiste, ki iščejo širino. Mehki travniki, apnenčasti vrhovi, gozdovi, ki dišijo po smoli in tišini. Dolina pod teboj, oblaki skoraj na dosegu roke.
Tam zgoraj se čas upočasni. Misli se razčistijo. In tisto, kar me je najbolj prevzelo, je bil občutek širine – najprej v pokrajini, potem pa počasi še v meni. Kot da se z vsakim korakom nekaj odpre.
Morda pa je največja dragocenost planote prav tišina. Brez vrveža, brez hrupa, brez gneče. Le veter in ti. Takšni kraji me vedno znova spomnijo, kako malo potrebujemo. Dobre čevlje. Vodo. Malo hrane. In odločitev, da stopimo iz vsakdana v nekaj bolj prvinskega. Dleskovška planota ni le izlet. Je stik. Z naravo. S sabo. Z občutkom svobode, ki ga v dolini prehitro pozabimo.
In če mene vprašaš – to ni kraj, ki ga obkljukaš. To je kraj, kamor se vračaš.
