Pred leti – verjetno že kakšni dve desetletji nazaj – v času, ko so bili vrhunec mojih gorskih pohajkovanj Kriški podi ali pa Slemenova špica, sem poslušala pripoved nekega Kamničana. Razlagal je, kako so prehodili lep kos Kamniško-Savinjskih Alp. Čez Gamsov skret. Haha, sem si mislila – a niso cele Alpe en sam gamsov skret? Ostalo je pri njegovi bežni razlagi, da je tam “malo strmo”.
Šele precej kasneje, ko sem sama začela resneje prebirati o KSA, sem ugotovila, da Gamsov skret ni le slikovito poimenovan prehod, temveč zahtevna, neoznačena pot, brez markacij, kjer moraš smer iskati sam. Večinoma sicer ni težko slediti logiki terena, je pa – vsaj prvič – težje najti pravi začetek. In že to pove dovolj.
Proti Gamsovemu skretu
Ko sva se tisto poletno nedeljo odločala, kam bi šla, je v pogovor padel tudi Grintovec čez Gamsov skret. Z 2.558 metri je Grintovec najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp in ta pristop je že dolgo tiho čakal nekje v ozadju misli. Pa sva šla.
Iz doline Kamniške Bistrice – no, bodimo pošteni, parkirala sva v Koncu – sva se usmerila proti Velikim podom. Najprej po gozdu, kjer telo še mirno preklopi v pohodniški ritem, nato pa se pot začne strmo vzpenjati po travnatem terenu pod mogočnim ostenjem Kogla. Strmina hitro postane resna, še posebej pri skoku, kjer je treba nekaj metrov skoraj navpično preplezati navzgor.
In potem pride ozka polica, zavarovana z jeklenico. Tista vrsta mesta, kjer nimaš veliko prostora za filozofiranje. Vsaj pri meni velja pravilo: dlje ko razmišljam, več razlogov najdem, zakaj tam ne bi šla. Zato je najbolje – v skalo in čez. Hitro. Morda si takrat rečeš: “Tu pa zagotovo ne grem nikoli več.” In potem to misel ponavljaš vsakič, ko se kasneje spet znajdeš prav na tem mestu.
Strmo, strmo … in klopca
Sledijo spet strma travnata pobočja. Resno – je ta pot sploh kdaj kaj manj strma? In potem, skoraj nepričakovano, klopca. Popoln kraj za zajtrk oziroma malico. Pravzaprav si boljšega težko predstavljam. Sendviči imajo ob takem razgledu povsem drugo vrednost – in okus.
Od Velikih podov do Mlinarskega sedla
Okrepčana sva pot nadaljevala proti markirani poti. Teren se je – na moje veliko veselje – začel postopoma zlagati, a pozornost je še vedno nujna. Kraški svet Velikih podov je prepreden s škrapljami in brezni, ki jih ne gre jemati zlahka.
Naslednji postanek naju je čakal po še enem strmejšem vzponu: Mlinarsko sedlo. Tam se priključi pot z Jezerskega in tam sva prvič tisti dan srečala več ljudi – skupino mladih, hitrih pohodnikov. Po drugi malici in krajšem počitku sva nadaljevala proti Grintovcu. Pot je spet postala tehnično zahtevnejša in mestoma precej izpostavljena. Za dobro mero je proti koncu še malo težja, a vzorno zavarovana.
Na vrhu
Vrh Grintovca. Od parkirišča do vrha sva hodila približno pet ur. Na najvišji točki Kamniško-Savinjskih Alp naju je pričakal jasen, sončen dan in razgledi, ki upravičijo vsak korak. Prvi del poti sva imela skoraj popoln mir, a na vrhu seveda nisva bila sama. Na tak dan je Grintovec magnet – pohodniki prihajajo z vseh strani, največ s Kokrskega sedla čez Streho, ki velja za najlažji dostop.
Tja in spet nazaj
Za sestop sva izbrala prav to pot – proti Kokrskemu sedlu in nazaj v dolino Kamniške Bistrice. Precej utrujena in brez posebne želje po iskanju proste klopce na sedlu sva se le spustila mimo in nadaljevala skoraj brez postankov vse do avta. Tja sva prišla precej pred večerno temo – utrujena, a polna slikovitih, lepih vtisov.
Grintovec čez Gamsov skret je zame ena najboljših gorskih tur, kar sem jih kdaj naredila. Zaradi raznolikosti, zaradi samote v prvem delu poti, zaradi tiste prave mere strahu in zbranosti – in seveda zaradi občutka, ko stojiš na vrhu in veš, da si si razgled res zaslužil. Upam – in si želim – da bo v prihodnosti še veliko takšnih dni.
