Božični čas ima v sebi nekaj, kar te vedno objame. Sneg ali ne, lučke, vonji, drobni trenutki — vse skupaj ustvarja občutek, ki te potegne iz vsakdana. Kamnik, naše malo mesto pod Alpami, je v tem času kot čarobna skrinjica.
Rada se sprehajam po Šutni, stari tlakovani ulici, in gledam, kako lučke plešejo po fasadah srednjeveških hiš. Občutek je skoraj otroški — radoveden in topel hkrati. Ko me korak ponese naprej proti Glavnemu trgu, zadiši po kuhanem vinu, stojnice pa vabijo, da se ustaviš in si ogledaš praznično ponudbo. V takšnih večerih se mi zdi, da naše malo mesto diha počasneje in da se nikamor ne mudi.
Če se ustaviš ob drsališču ali se prepustiš glasbi kakšnega koncerta, se zdi, da čas za trenutek obstane. Domačini, obiskovalci, vsi z nasmehi — in luči, tisoče majhnih lučk, ki naredijo mesto kot iz pravljice. Ni važno, ali je sneg ali ne. Čar božiča je v drobnih trenutkih, ki jih ujameš, ko si tukaj.
Kamnik ob božiču ni samo kraj. Je občutek, ki ga odneseš s seboj, ko greš domov, topel in svetleč, kot vse te lučke, ki jih vidiš ob sprehodu po mestu.
