Poleti Dalmacijo preplavijo turisti, plaže in kraji pa postanejo središča pisanega poletnega vrveža. Tistega avgusta sva si za svoj poletni oddih izbrala Omiš, majhno mesto ob ustju reke Cetine, 25 km jugovzhodno od Splita. Pričakalo naju je glasno, vroče in vrveža polno prečudovito dalmatinsko vzdušje. Spodaj ob morju se življenje vrti hitro, a nad mestom se začne drugačen svet – kamnit, strm in dlje ko stopaš po teh kamnitih potkah, bolj postaja tih.
Omiš skozi čas
Omiš nosi v sebi neverjetno plastenje zgodb. Tukaj so hodili Grki in Rimljani, v srednjem veku so iz njegovih zalivov izplule piratske ladje, ki so Benečanom pošteno grenile življenje. Mesto je menjavalo kraljestva, republike in imperije, preživelo padce in nove začetke, dokler ni postalo to, kar je danes. Vse to se še vedno čuti v kamnu, ulicah in razgledih. Ampak pustimo zgodovino – tisto pravo bistvo Omiša se razkrije šele, ko se prepustiš trenutku. In tja zdaj tudi zavijmo.
Omiš danes
Danes je Omiš kraj, ki živi od turizma in z njim – mesto, ki se zna odpreti obiskovalcem, a kljub temu ohranja svoj značaj. A ne, ne bom vam razlagala o plažah ob sinjem Jadranu ali omamni dalmatinski hrani. Predstavila bom Omiš kot destinacijo za ljubitelje narave in pohodništva. Nad mestom se namreč dviga hribovit svet, poln strmih pobočij, skalnatih grebenov in manjših dolin, ki ustvarjajo občutek divjine tik ob obali. Te hribe krasijo cerkvice, utrdbe, skriti kotički in poti, ki jih zavzamemo pohodniki v iskanju razgledov, ki vzamejo sapo. Z vrhov se odpira panoramski pogled na reko Cetino, modrino Jadranskega morja in sam Omiš, kjer se zgodovina prepleta z živahnim poletnim vrvežem – popolna kombinacija za tiste, ki radi združijo naravo, zgodovino in malo avanture.
To strmo pobočje nad Omišem, srednjeveška utrdba Fortica in razgled z vrha prepričajo vsakogar, ki rad zavihra po hribih, in tudi naju je, seveda. Ko zapustiš mesto, se pot hitro postavi pokonci. Kamen pod nogami je topel od sonca, zrak pa z vsakim korakom mirnejši. Mesto ostaja spodaj, misli pa počasi zgoraj. Do Fortice sva se podala po najkrajši in najstrmejši poti, ki se začne med tuneli na južni strani reke Cetine. Če ne bi doma pozabila plezalne opreme, bi se na utrdbo podala po najbolj direkti – po ferati. A nama takrat ni bila usojena, je pa ostala v načrtih za prihajajoča poletja.
Fortica in razgled na Omiš
Pohod čez dan v poletni vročini? Ne priporočam. Bolje je planirati vzpon v magičnih barvah sončnega zahoda ali pa, če ste jutranji tip človeka, izbrati zgodnji jutranji start, preden začne dalmatinsko sonce pripekati na vso moč. Na dopustu pa je sicer že prav, da se zabavate do poznih nočnih ur in hribolazite ob sončnem zahodu, kajne?
Pohod je sicer kratek, a sladek, razgled pa enostavno čaroben, še posebej v zlatih žarkih sončnega zahoda! Ko stojiš na vrhu in pod seboj gledaš reko, ki se počasi izliva v morje, se zdi, kot da svet za trenutek obstane. Omiš, ki se razprostira ob ustju Cetine, je bil v času najinega obiska Fortice ujet v mehke, zlate žarke sončnega zahoda, ki je objemalo strehe, ulice in obalo. Barve so se zlivale, svetloba je plesala po morju, vetrc pa je nosil vonj po poletju in brezskrbnosti, ki spremlja dalmatinske poletne počitnice.
Razgled sam po sebi je popolnoma vreden vsakega koraka, a verjemite mi – celotna izkušnja je neprecenljiva. Ko ne čutiš utrujenosti. Samo mir. Reko, ki se izliva v morje. Mesto, ki se počasi potaplja v zlato svetlobo. Takšni razgledi pravzaprav ne potrebujejo razlage, le čas, da se prelijejo v tvojo zavest. Je pa ostalo nekje v mislih, da se bova vrnila in izkusila tudi ferato.
