Repov kot s svojimi tolmunčki je verjetno eden najlepših kotičkov Kamniško-Savinjskih Alp. Ta neoznačen prehod je ocenjen kot zahteven, predvsem zaradi nekaj nezavarovanih odsekov lažjega plezanja, a njegova lepota je neprekosljiva. Popoln uvod v vzpon na Planjavo, vrh vzhodno od Kamniškega sedla.
Poletno vreme naju je kar samo povabilo tja. Zgodaj zjutraj sva parkirala na Jermanci, kjer je bilo že nabito polno, a pot se tako ali tako kmalu odcepi proti Repovemu kotu. In tako sva hitro zašla v mir in samoto alpske idile.
Magičen Repov kot
Pokrajina v Repovem kotu je dih jemajoča: na desni monumentalne Zeleniške špice in Kamniški dedec, na levi greben Planjave z mogočno vzhodno steno. Voda v tolmunčkih je tako čista, da se zdi skoraj neresnična, a tokrat je ostala le obljuba, da si zanje vzameva čas kdaj drugič. Pred nama je bil še dolg dan.
Repov kot ne sprašuje, zakaj si tam. Kot da bi narava na nek način vedela, da se ti bo to, kar iščeš, odprlo samo od sebe. Objame te gorska tišina, ne tista vzvišena, ampak mirna, vseprisotna. Ki se ti ujame v korak in počasi prehaja v vsak kotiček tvojega telesa. Ko tako stopaš, počasi začutiš, da misli postajajo mehkejše. Notranji hrup se umirja in vsi problemi, ki si jih imel še tam pri avtu, izgubijo svoje ostre robove. Monumentalna narava ne govori, le odstranjuje odvečno.
Pot skozi Repov kot na Srebrno sedlo je sicer strma in dolga, ki vključuje nekaj izpostavljenih delov in nezavarovanega plezanja, kar me je potisnilo iz cone udobja in misli prizemljilo. Ko sva končno prispela na sedlo, sva bila lačna in že pripravljena na krajši počitek.
Zajtrk na Srebrnem sedlu
Na Srebrnem sedlu sva si več kot zaslužila dober zajtrk iz nahrbtnika, obdan s poletno gorsko idilo in razgledi, ki ti vzamejo dih. Tu se je končala nemarkirana pot in se je priključila markirana pot s Korošice. Po kratkem postanku sva se podala naprej in vzpon na Planjavo je bil od tu naprej zmeren in občutno lažji kot Repov kot. Zelene visokogorske travnike so zamenjale ostre sive skale, razgledi pa postajali vse bolj slikoviti in dramatični.
Planjava
Do vrha Planjave sva hodila približno štiri ure in pol. Planjava ima dva vrhova: Zahodno (2394 m) in Vzhodno (2392 m). Pričakalo naju je nekaj oblačnosti, zato so bili razgledi nekoliko manj jasni, kot sva si želela. Vrh je zelo obiskan, in množica pohodnikov je bila popolno nasprotje samote, ki sva jo doživela v Repovem kotu. Naredila sva nekaj panoramskih posnetkov in se hitro premaknila naprej, da se izogneva gneči.
Spust s Planjave proti Pastircem
Namesto da bi se vračala na Kamniško sedlo, sva sestopala po starem prehodu po grapi Za vrati in se priključila markirani poti nekoliko nižje, pri Pastircih. Ime izvira po pastirski koči, ki je nekoč stala tam. Pot je bila manj obljudena, skoraj povsem samotna, in vsak korak po strmih travnikih ter po ostrih skalah je imel svoj čar. Razgledi na okoliške vrhove in dolino so bili nagrada sama po sebi, čeprav si takole vedno želimo malo bolj modrega neba. Hoditi po teh samotnih poteh je bilo veselje. Ponujalo je mirno, skoraj magično vzdušje, podobno tistemu v Repovem kotu – kot da bi hodila po svetu, ki je samo najin.
In ker ne gre vedno vse po načrtih, se je zgodila še manjša drama. Prijela sem suho vejo, ki se je zlomila, in izgubila ravnotežje. Po nekaj prevračanjih po ostrih skalah se je vse srečno končalo, le nekaj šivov nad očesom me je naslednjih 14 dni spominjalo na adrenalinske trenutke.
A kljub vsemu in zaradi vsega je Planjava skozi Repov kot magična, skoraj nadrealna. Tišina, razgledi, tiho šumenje vetra in skale pod nogami ustvarijo občutek, kot da hodiš po svetu, ki obstaja hkrati ob resničnem in sanjskem. To je ena tistih tur, ki ti ostanejo v srcu, kjer vsak korak šteje in vsak trenutek pušča vtis, ki ga dolgo ne pozabiš. Brazgotinica na očesom pa je tudi povsem zbledela.
