Dolga leta sem sanjala o tem, da bi obiskala znameniti bivak pod Skuto. Vedela sem, da pot tja ni med lažjimi, in morda je prav zato tako dolgo ostajal nekje v ozadju – kot tih klic, ki čaka pravi trenutek. Gorski vzponi znajo biti zahtevni, a prav v tem je njihova posebna lepota. Že od prvih korakov te objame narava, z vsakim metrom višine pa se odpirajo razgledi, ki te tiho spodbujajo naprej. Z vsakim korakom zraste tudi notranja moč. In nekje globoko v sebi veš, da bo občutek, ko prideš tja, kamor si namenjen, vreden vsakega napora.
Čez Žmavčarje
Na pot sva se odpravila zgodaj zjutraj, na sončen oktobrski dan, polna pričakovanja. Izbrala sva pot čez Žmavčarje – precej uhojeno, saj si bivak pod Skuto želi obiskati marsikdo, obenem pa je to ena hitrejših vstopnih točk v višine Kamniško-Savinjskih Alp. A pot je neoznačena in vse prej kot preprosta. Takšen alpski svet zahteva dobre planinske čevlje, zbranost na izpostavljenih mestih in predvsem telesno kondicijo.
Jesenska gorska pravljica
Višje ko sva se vzpenjala, bolj je teren postajal strm, skalnat in razgiban. Vsak korak je zahteval pozornost. Nekateri izpostavljeni odseki so bili nekoč varovani z jeklenico, a so danes le še spomin na to. A tistega dne me zahtevnost poti ni obremenjevala. Morda zato, ker je bil moj rojstni dan – in to je bilo najlepše darilo, kar bi si ga takrat in tedaj lahko želela. Sonce, tišina in občutek, da sem točno tam, kjer moram biti.
Bivak pod Skuto
Ko sva dosegla zgornji del poti čez Žmavčarje, sva stopila na planoto Malih podov. Tam naju je pričakal pogled na bivak pod Skuto, na nadmorski višini 2070 metrov. Ta izjemna lesena struktura, zasnovana po navdihu tradicionalne slovenske planinske arhitekture, je prava ikona sodobnega gorništva in privablja pohodnike z vsega sveta. Morda celo preveč – še posebej v poletnih mesecih. A tistega dne je imel prostor ravno prav miru.
Turska gora
Od bivaka sva nadaljevala po neoznačeni stezi, ki sledi grebenu, nato pa se priključila markirani poti proti Turski gori. Mimo izstopa iz Turskega žleba sva se povzpela naravnost na vrh. Pot od bivaka do vrha Turske gore traja približno eno uro, a čas tam zgoraj izgubi svoj pomen.
Razgled s Turske gore proti Kamniškemu sedlu me je pustil skoraj brez besed. Ena od fotografij, ki sem jih posnela tisti dan, danes visi nad mojo delovno mizo. Vsak pogled nanjo me spomni, koliko razlogov za hvaležnost imam – in kako zelo pomembno je, da si včasih upaš slediti svojim dolgoletnim sanjam.
